Ko želimo pri izgradnji vgraditi trpežne produkte, ki bodo zdržali leta in leta potem je keramika tista, ki pride zagotovo v naš ožji izbor. Že stoletja nazaj so naši predniki žgali glino, ker so ugotovili, da je iz tal veliko manj vlage, da je v prostorih kjer je nekaj položeno topleje in da je občutek hoje prijetnejši. Kot veliko ostalih stvari je bila tudi keramika odkrita čisto naključni, ko so kurili ogenj in so se glinena tla tam spremenila v trdo gmoto, ki ni prepuščala vlage. Zelo dodelane verzije keramičnih ploščič so poznali že v starem Egiptu.
Še dandanes se keramika proizvaja iz mešanice gline in različnih mineralov, ki jih v prag dobro premešajo ter nato dodajo vodo in ponovno dobro premešajo, da dobijo fino maso. Nato se maso vstavi v različne modele glede na velikost, ki jo želimo. Na glineno podlago se nanese še cement in se vse skupaj dobro stisne. Nato se keramične ploščice pusti, da se posušijo. Včasih je bil to dolgotrajen proces, ker so jih sušili na svežem zraku, dandanes pa imajo posebne sušilnice, ki ta postopek zelo pospešijo. Ko se keramika posuši je na vrsti glaziranje. To pomeni, da ploščico premažejo z tekočo mešanico narejeno iz stekla, ki ji dodajo željo barvo ali vzorec. Tako dobi keramika svoj končni izgled. Običajno so vse keramične ploščice glazirane saj je tako postanejo ne porozne, odporne na madeže in so veliko primernejše za čiščenje.
Zadnji korak je žganje ploščic na ekstremno visokih temperaturah v posebej za to namenjenih pečeh. Temperatura se giba nekje okrog tisoč stopinj Celzija. Poznana je enkrat ali dvakrat žgana keramika, glede na namen in kakovost ploščice. Nato sledi pregled vsake ploščice in izločanje poškodovanih, počenih in neravnih. Sledi namakanje v vodi in ponovno sušenje. Pred transportom v prodajalne je keramika še spolirana in premazana z tankim slojem zaščitnega premaza. …