Spet je tisti dan v tednu, ki si ga vzamem za svoje sobne rastline. Ko naredim kratek obhod, jih zalijem, in na hitro preverim, ali je z njimi vse v redu, občudujem kako rastejo, koliko so že zrastle, ali pa jih poslušam tudi kako jamrajo, ker bi nekatere mogla malce bolj pogosto zalivat. Tako sem naletela na avokado, za katerega mislim, da mu zalivanje, enkrat na teden ni dovolj, saj ima suhe konice listov. Avokado sem vzgojila sama, sicer tale je že drugi. Ker prvega sem se lotila še takrat, ko se še nisem toliko zaljubila v rastline, vendar m je bil način vzgoje zelo zanimiva in sem jo mogla probat. Prvega nisem dala pravočasno v zemljo, saj sem presaditev kar predolgo odlašala, in hitro pozabila nanj, saj sem bila zelo malo doma in so mi bile prioritete tisti čas malce drugačne.
No ko sem se lotila ponovne vzgoje avokada sem se lotila malo bolj resno, pa očitno še vedno neki fušam, saj ga premalo zalivam. Spomnim se, da sem sadež avokada kupila v trgovini, ker sem si zaželela narediti avokadov namaz. Ko sem dala ven koščico, sem jo napikala z zobotrebci, ter nastavila na kozarec, ter nalila vanj vodo. Morala sem pogledati na Google in se prepričati, ali sem koščico obrnila prav, da je širši del spodaj, in da ga zobotrebci držijo malce nad vodo, da ni cel potopljen. Tako sem ga postavila na okensko polico in nadaljevala s svojim avokadovim namazom. Čakala sem kar nekaj časa, da sem najprej opazila korenino, ki jo je ta koščica v vodi naredila, čez čaš pa se je pojavilo tudi steblo in pa štiri listi na vrhu. Tokrat sem se res kar brcnila, in ko je bil čas, sem ga še pravočasno postavila v zemljo. Tako je steblo postajalo vedno višje in listi vedno večji.
Bila sem zelo vesela, da mi je tokrat uspelo, a vendar sem se očitno začela prehitro veseliti, saj se mi je začel sušiti. Prestavila sem ga na bolj vidno mesto, da se ga bom ga naslednjič probala prej in bolj pogosto zaliti.
